Na podlagi mednarodnih izkušenj obstajajo tri stopnje možnosti za opremo za zbiranje prahu. Prva prednostna naloga je preprečevanje prahu-podobno kot pri boleznih je preprečevanje stroškovno-učinkovitejše kot zdravljenje. Na primer, namestitev žleba med nakladanjem/razkladanjem materiala ali na točkah prenosa tekočega traku lahko znatno zmanjša nastajanje in zahtevano količino obdelave prahu in hlapov. Pri ravnanju z razsutimi materiali, kot je jeklena žlindra, lokalizirano ohišje omogoča, da ustvarjeni prah in hlapi krožijo in razpršijo svojo kinetično energijo v notranjosti, kar povzroči, da se večina prahu naravno usede. V mednarodnem merilu je ta vrsta mehanskega nadzora prahu znana kot "pasivno" (ali ne-električno) zbiranje prahu; v večini primerov je primeren za večino prahu in bi moral služiti vsaj kot korak pred-obdelave.
Druga možnost vključuje dodatno uporabo vodne meglice ali pene za zatiranje prahu. Neposredno pršenje ima dva namena: prvič, zmoči prašne delce, kar povzroči, da se oprimejo, aglomerirajo in povečajo, zaradi česar se lažje ločijo od zraka. Drugič, za visoko{2}}temperaturne dimne pline neposredno pršenje olajša hlajenje z izhlapevanjem; to omogoča, da se plin ohladi in zmanjša v prostornini z minimalno količino vode, medtem ko posledično zmanjšanje hitrosti plina dodatno pomaga pri odstranjevanju prahu. Starejši učbeniki in priročniki za načrtovanje so pogosto trdili, da je zatiranje prahu-na osnovi razpršila primerno le za delce, večje od 50 μm, z učinkovitostjo le 40–70 %. Vendar so praktične izkušnje pokazale, da napredek v tehnologiji razprševanja omogoča, da razpršilni sistemi odstranijo skoraj 100 % prašnih delcev, večjih od 10 μm, in 90–95 % tistih, ki so večji od 1 μm. Na primer, sistemi-na osnovi razpršila, ki se uporabljajo med odlaganjem vliva in predelavo jeklene žlindre, so dosegli dejansko učinkovitost odstranjevanja prahu 90–95 %.
Zato je treba z vidika zmanjšanja emisij, varčevanja z energijo in stroškovne učinkovitosti dati prednost pasivnemu nadzoru prahu in neposrednemu zatiranju škropljenja. Tretjo možnost-prezračevanje-na podlagi zbiranja prahu-upoštevajte le kot zadnjo možnost. Prezračevalni sistemi zahtevajo energetsko-intenzivne ventilatorje in zbiralnike prahu, zaradi česar je težko prihraniti energijo ali zmanjšati stroške. Kadar so potrebni prezračevalni sistemi, je treba najprej razmisliti o nizkoenergijskih elektrostatičnih filtrih, kolektorji s tkaninskimi filtri (vrečastimi) pa le kot zadnja možnost. Razmislek o dejanskem postopku izbire opreme za odstranjevanje prahu s tega vidika razkrije področja za izboljšave. Na primer, pri aplikacijah, kot je sekundarno odstranjevanje prahu za pretvornike, odstranjevanje-hišnega prahu iz plavžev in nadzor prahu pri nakladanju/razkladanju, več kot 80 %-ali celo 90 %-prašnih delcev presega velikost 10 μm; vendar se velika večina naprav v moji državi zanaša na-sisteme, ki temeljijo na prezračevanju in uporabljajo vrečaste filtre, ki, čeprav so učinkoviti pri zmanjševanju emisij, povzročajo visoke operativne stroške. Podobno je pri postopku odstranjevanja prahu s pretvornikom LT (nezgorel plin) prah v veliki meri sestavljen iz grobih delcev, vendar so elektrostatični filtri (ESP) pogosto zasnovani na osnovi vstopnih koncentracij 70–100 g/Nm³, kar ima za posledico preveliko število električnih polj in zajetno opremo. Seveda je vprašanje nedosledne učinkovitosti v nekaterih elektrostatičnih filtrih še en praktični problem, ki ga je treba obravnavati.
